Sanacija Zavratca
Nezgoda na Onkološkem inštitutu
Zgodba o Zavratcu se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, junija 1961. Takrat so radioaktivni izotop radija še vedno uporabljali za zdravljenje raka. Na Onkološkem inštitutu se je po nesreči razbila ampula z radijevim sulfatom in preden je bolnišnicno osebje ugotovilo, kaj se dogaja, so z radioaktivno vsebino ampule že onesnažili več prostorov.
Oprema in sobe, ki so bile kontaminirane, so bile očiščene v naglici, zato je bila večina instrumentov, pohištva, knjig in talnih oblog opredeljenih kot radioaktiven odpadek. Po dekontaminaciji je bilo okoli 30 m3 radioaktivnega materiala v tajnosti prepeljano v prazno vojaško kasarno v zahodnem delu Slovenije blizu vasi Zavratec.
Skladišče je stara vojaška kasarna, zgrajena v času, ko je bil ta del Slovenije še pod italijansko upravo. Zgradba je urezana v hrib, na nekaterih mestih prekrita z zemljo in močno prerasla z rastlinjem. V času nezgode je bila v pristojnosti Jugoslovanske ljudske armade. Radioaktiven material z Onkološkega inštituta so shranili v eni od sob omenjene kasarne. Ne javnost ne lokalna skupnost o tem nista bili obveščeni. Nekaj mesecev kasneje je bil vhod v ta prostor iz varnostnih razlogov zazidan.
Informacije o uskladiščenih radioaktivnih odpadkih so le počasi curljale v javnost, krajani pa so vse bolj vztrajno in vse glasneje zahtevali, da se skladišče sanira, odpadki pa odstranijo. 1977. leta je Zdravstveni inšpektorat RS začel izvajati vsakoletne radiološke meritve radioaktivnosti v okolici zgradbe. Rezultati meritev nikoli niso pokazali povečane stopnje radioaktivnosti, protesti lokalne skupnosti pa so se kljub temu nadaljevali.
Skladišče je ostalo nedotaknjeno do leta 1988, ko je bila njegova notranjost prvič pregledana. Skozi odprtino v zunanjem zidu skladišča so bile izvedene meritve in posnetih nekaj fotografij odpadkov. Po skoraj tridesetih letih neprimernega skladiščenja so bili ti v precej slabem stanju.
1993 je slovenska vlada podprla predlog lokalne skupnosti o sanaciji tega začasnega skladišča, za izvedbo pa zadolžila Agencijo RAO. Tako je bila leta 1994 izdelana študija, v kateri so bile pretehtane različne možnosti sanacije. Možnosti so bile omejene, saj Slovenija nima odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, kamor bi te odpadke lahko trajno odložili, ampak le dve skladišči: skladišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v okviru jedrske elektrarne Krško in Republiško skladišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani. Odpadke bi po prepakiranju lahko prepeljali v eno od teh dveh skladišč ali pa bi ti ostali kar v skladišču v Zavratcu.
Na podlagi te študije je Agencija ARAO pripravila načrt sanacije, ki je predvideval izvedbo v dveh korakih: v prvi fazi naj bi najprej ugotovili stanje v skladišču in identificirali radioaktivne odpadke, saj je bila dokumentacija o uskladiščenih odpadkih nezadostna in nezanesljiva, in sprejeli odločitev, kam z odpadki, v drugem koraku pa izvedli končno sanacijo objekta.
1996: prva faza sanacije
Prva faza sanacije je bila izvedena leta 1996. V okviru te faze so bile predvidene meritve aktivnosti uskladiščenih odpadkov, ločitev radioaktivnih od neradioaktivnih in prepakiranje radioaktivnih odpadkov v nove sode. Za izvedbo te faze je bila izbrana skupina strokovnjakov ELME iz Instituta "J. Stefan", ki je opremljena z mobilno enoto z vso potrebno opremo in ima tudi dobre strokovne reference.
Priprave
Priprave so se začele poleti 1996. V skladu z načrtom so bile najprej izvedene meritve začetnega stanja v okolici objekta in v bližnjem zaselku. Merilni sistemi bi zaznali kakršnekoli spremembe v okolju v času sanacije.
V skladišču smo vzpostavili sistem prezračevanja, s čimer je bila znižana koncentracija radioaktivnega plina radona v prostoru, to pa je omogočilo varen vstop v skladišče. Prostori v objektu so bili pripravljeni za izvajanje meritev, prepakiranje odpadkov, začasno skladiščenje novih sodov z odpadki ter za osebje.
Vstop v skladišče
2. septembra 1996 je prvič po petintridesetih letih v skladiščni prostor spet vstopil človek. V skladišču so bile opravljene prve meritve, vzeti so bili vzorci površinske kontamininacije, ki so bili analizirani v mobilnem laboratoriju.
Posebna pozornost je bila posvečena radiološki zaščiti pred ionizirajočim sevanjem, vse postopke pa je nadzoroval Zdravstveni inšpektorat RS. Zaradi nepoznanih razmer v skladišču je bila stopnja zaščite visoka.
Prvi vtis ob vstopu ni bil razveseljiv. Zarjaveli sodi, različa oprema in drug material so bili raztreseni po prostoru, puščala je streha, zato so bili nekateri sodi polni deževnice.
Prepakiranje odpadkov
Sanacijska dela so potekala od 3. do 11. septembra. Vsi odpadki so bili premerjeni in shranjeni v nove sode. Vsak sod je bil najprej prepeljan v sosednji prostor, prah s površine soda je bil posesan, vsebina je bila pregledana, sod je bil označen s serijsko številko, vstavljen v posebno plastično vrečo in preseljen v sosednji prostor.
Potem, ko so bili odpadki iz sodov stehtani, je bila v merilni sobi izmerjena hitrost doze na površini in na razdalji dveh metrov, hkrati pa so bile izvedene tudi meritve z in-situ gama-spektrometrom visoke ločljivosti, s čimer smo določali, s katerim radioaktivnim izotopom so odpadki onesnaženi.
Večji kosi opreme so bili razrezani in shranjeni v sode. Prav tako so bili v sode shranjeni vsi odpadki, ki so ležali razsuti po skladišču. Prepakirani odpadki so bili začasno shranjeni v za to namenjenem prostoru v kasarni.
Ugotovitve?
Rezultati meritev so pokazali tudi nepričakovano kontaminacijo. Odpadki so bili poleg radija kontaminirani tudi s kobaltom, cezijem in, kot smo predvidevali takrat, z radioaktivnim ogljikom. Ravno zaradi ogljika, ki je čisti beta sevalec, pa predvideno ločevanje odpadkov na radioaktivne in neradioaktivne s tedaj uporabljenimi merskimi metodami ni bilo več izvedljivo. Vsi odpadki so bili le prepakirani in tisti, ki so imeli stopnjo aktivnosti pod dovoljeno mejo, so bili označeni kot potencialni komunalni odpadki.
V skladišču sta bili tudi dve posodi s tekočimi odpadki. Radiološke analize so pokazale, da so onesnaženi s Cs-137. Preostali tekoči odpadki so bili le rahlo kontaminirani z Ra-226, vendar so nadaljnje kemijske analize pokazale, da so bili kemijsko močno toksični in so zato potrebovali posebno ravnanje.
Po prepakiranju so bili vsi odpadki shranjeni v 97 sodov s skupno težo 12 ton in z volumnom približno 30m3.
Zaključek sanacijskih del leta 1996
Po izvedbi meritev in prepakiranju odpadkov je bil skladiščni prostor počiščen, tla pa prekrita z dvojno plastično prevleko. Vseh 97 sodov je bilo ponovno uskladiščenih, razpoka na strehi provizorično popravljena, skladiščni prostor pa nato ponovno zazidan.
sanacija_zavratca_6s.jpg Z meritvami je bilo potrjeno, da celotna aktivnost radija ustreza aktivnosti razbite radijeve ampule. Ocenjena aktivnost ostalih radionuklidov je bila zelo nizka, saj skupna aktivnost vseh uskladiščenih odpadkov ni presegala 400 MBq.
Sanacijska dela niso imela negativnih učinkov na okolje ali na prebivalce bližnje vasi. Ocene prejete količine sevanja med prvo fazo sanacije so pokazale, da so bile zaradi dobrega načrtovanja in izvedbe količine sevanja, ki so jih prejeli izvajalci, minimalne. Največja količina sevanja na osebo v desetih dneh ni presegla 18 mikro Sv.
In potem...
4 sodi - odpadki, kontaminirani s Co-60 in z Ra-226,
7 sodov - odpadki, kontaminirani s Cs-137 in z Ra-226,
41 sodov - odpadki, kontaminirani z C-14 in Ra-226,
37 sodov - odpadki, kontaminirani z Ra-226,
2 soda - odpadki, kontaminirani s Cs-137, z C-14 in Ra-226,
6 sodov - odpadki, kontaminirani z Ra-226 in morda tudi z C-14,
steklenica in plastenka - odpadki, kontaminirani s Cs-137,
blagajna - kontaminirana z Ra-226.
Po izvedeni prvi fazi sanacije so bili strokovnjaki enotnega mnenja, da zaradi slabih pogojev skladiščni objekt pri Zavratcu ni primeren za daljše shranjevanje radioaktivnih odpadkov. Priporočili so čimprejšnjo preselitev odpadkov v Republiško skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani.
Kljub tej pobudi za čimprejšen prevoz odpadkov iz Zavratca v Republiško skladišče v Brinju pa so pretekla kar tri leta, preden so bili za to izpolnjeni nujni pogoji. Nestrinjanje z načrtovano preselitvijo odpadkov je večrat izrazila občina Dol, kjer leži republiško skladišče, glavno oviro pa je predstavljalo samo skladišče v Brinju, ki od konča leta 1997 zaradi neurejenih statusnih vprašanj ni sprejemalo novih odpadkov.
Spomladi 1999 je po vladni uredbi Agencija ARAO postala izvajalec javne gospodarske službe za zbiranje in skladiščenje radioaktivnih odpadkov iz medicine, industrije in raziskovalne dejavnosti, obenem pa tudi novi upravljalec Republiškega skladišča v Brinju. Ta sprememba je omogočila pripravo skladišča na nujen prevzem odpadkov. Sočasno je Agencija ARAO prejela tudi odločbo Uprave za jedrsko varnost RS, da izpelje projekt dokončne sanacije začasnega skladišča radioaktivnih odpadkov v Zavratcu do konca leta 1999.
1999: končna sanacija se začne
V septembru 1999 je bil pripravljen načrt končne sanacije vključno s terminskim načrtom za izvedbo vseh dejavnosti. Načrt je predvideval ločevanje radioaktivnih in neradioaktivnih odpadkov, utrditev tekočih odpadkov, dekontaminacijo skladišča in prevoz radioaktivnih odpadkov v Republiško skladišče v Brinju, neradioaktivnih pa na komunalno deponijo. Za vse te aktivnosti vključno z radiološko zaščito in meritvami sevanja v objektu in okolici ter protikorozijsko zaščito vseh sodov z radioaktivnimi odpadki so bila izdelana tudi podrobna navodila in postopki za izvedbo.
Po potrditvi in odobritvi načrta in vseh delovnih postopkov s strani pristojnega upravnega organa so se sanacijskega dela v Zavratcu začela v začetku novembra 1999. Pri izvedbi projektu sta sodelovali podjetji IBE d.d., Ljubljana, ki je bilo zadolženo za izpeljavo pripravljalnih del, prepakiranja in transporta odpadkov, dekontaminacije skladiščnega prostora in nekaterih drugih del, in Institut "Jožef Stefan" z mobilno enoto za izvajanje meritev in radiološkega nadzora pri ločevanju odpakov in dekontaminaciji skladišča.
Izvajanje sanacije so redno nadzorovali Uprava za jedrsko varnosti RS, Zdravstveni inšpektorat RS ter Zavod za varnost pri delu RS.
Pripravljalna dela
Najprej je bilo treba delovišče ustrezno pripraviti. V prvih treh dneh so tako potekala gradbena dela, s katerimi smo opremili delovišče z infrastrukturo, uredili smo dovozno pot, postavili vhodna vrata v objekt, uredili smo prostore, nakladalne in pomožne površine ter vzpostavili kontrolirano območje.
Ponovno smo namestili prezračevalno napravo v skladišče, na notranjih in zunanjih stenah pa namestili dozimetre za merjenje radiološkega vpliva sanacije na okolje.
Pripravi delovišča je sledilo strokovno usposabljanje delavcev za radiološko zaščito, na podlagi katerega so vsi delavci opravili izpit iz radiološke zaščite.
Vstop v skladišče
11. novembra 1999 smo prebili zid, s katerim je bil po pregledu odpadkov leta 1996 skladiščni prostor ponovno zazidan, in vstopili v skladišče. Skladišče je bilo suho, stanje je bilo urejeno. Bojazen, da se je v vmesnem času v skladišču nabrala voda, se je izkazala za odvečno. Kljub temu so bili zaradi kondenza sodi pod plastično prevleko močno zarjaveli, zato je bilo potrebno prvotni načrt o protikorozijski zaščiti sodov opustiti in vse radioaktivne odpadke ponovno prepakirati v nove sode.
Ločevanje odpadkov
Da bi lahko ustrezno ločili neradioaktivne odpadke od radioaktivnih, kot je bilo to predvideno že l. 1996, je bilo potrebno sode z odpadki in vsebino sodov podrobno premeriti. V ta namen je bila postavljena posebna sortirna miza, kamor smo stresli odpadke iz posameznega soda in z merilci ločili radioaktivne od neradioaktivnih. Radioaktivne smo prepakirali v nove sode, neradioaktivne pa zbirali v posebnih kontejnerjih. Po potrditvi Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, da se smejo odložiti kot komunalni odpadki, so bili odpeljani na komunalno deponijo.
Ločevanje odpadkov je bilo zaključeno sredi decembra 1999. Iz 97-ih sodov odpadkov, ki so bili v skladišču na začetku, je po sortiranju nastalo večina 320-litrskih, šestdeset 210-litrskih in trije 320-litrski sodi (približno 14 m3) radioaktivnih odpadkov ter 7 kontejnerjev (približno 20 m3) navadnih, komunalnih odpadkov.
Tekoči odpadki
Tekoči radioaktivni odpadki v steklenici in plastenki so zahtevali posebno ravnanje, saj jih je bilo potrebno pred uskladiščenjem v Brinju utrditi. Za utrjevanje je bil uporabljen vermikulit.
Blagajna
Odprta je bila tudi blagajna za shranjevanje radioaktivnih virov, ki je ob prvem delu sanacije kljub pomoči posebnega strokovnjaka nismo uspeli odpreti. Tokrat je z nekaj vlomilske spretnosti podvig uspel. V blagajni smo našli le prazne, vendar kontaminirane svinčene kontejnerje. Blagajna je bila tudi površinsko kontaminirana, zato jo je bilo potrebno uvrstiti med radioaktivne odpadke.
Prevoz radioaktivnih odpadkov
Do konča leta 1999 so bili v treh prevozih vsi radioaktivni odpadki iz Zavratca prepeljani v Republiško skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju. Prvi prevoz odpadkov je bil izveden 1. decembra 1999 v poznih popoldanskih urah, drugi 15. 12.1999 dopoldan in tretji 29.12.1999. Med prvim prevozom je bilo prepeljanih 21 sodov s skupno težo 2700 kg, v drugem 24 sodov enake teže, v tretjem pa 18 sodov in blagajna s skupno maso 2840 kg.
sanacija_zavratca_8s.jpg Vsi prevozi so kljub slabim vremenskim razmeram potekali brez zapletov, pri vsakem prevozu pa so bili ves čas med nalaganjem, prevozom in ponovnim uskladiščenjem sodov prisotni radiološka služba Agencije RAO, inšpekcija Uprave RS za jedrsko varnost in Zdravstveni inšpektorat RS, kot to zahtevajo zakonske določitve. Prvi in drugi prevoz sta imela tudi policijsko spremstvo.
Vsi prepeljani sodi in blagajna so sedaj uskladiščeni v Republiškem skladišču radioaktivnih odpadkov v Brinju v dveh prekatih, ki sta bila v ta namen pred tem izpraznjena.
Skladišče je bilo potrebno še očistiti
Za uspešen zaključek projekta sanacije skladišča radioaktivnih odpadkov v Zavratcu je bilo potrebno skladiščni prostor še očistiti in dekontaminirati, po dekontaminaciji pa objekt predati v neomejeno uporabo.
Šele po odvozu vseh odpadkov, ko je bil skladiščni prostor popolnoma izpraznjen, je bilo mogoče natančno izmeriti stopnjo kontaminiranosti. Meritve tal so pokazale več tako imenovanih "vročih točk", kjer je bila stopnja kontaminacije precej višja kot drugje, poleg kontaminacije tal pa smo odkrili tudi kontaminacijo sten in stropa, zaradi česar je bilo treba načrt dekontaminacije spremeniti, uvesti nove postopke in poiskati ustrezne podizvajalce. Projekt se je zaradi tega zavlekel.
Dekontaminacija
Z dekontaminacijo skladiščnega prostora smo začeli 18. 3. 2000. Dekontaminacijska dela je izvajala ekipa Kostaka iz Krškega ob pomoči posebnega strokovnjaka iz NE Krško. Kontaminirane plasti na stenah in stropu smo odstranili s kemijskimi in mehanskimi postopki, tla pa smo cistili s fizičnim odstranjevanjem plasti betona tako dolgo, dokler meritve niso pokazale, da je radioaktivnost tal na ravni naravnega ozadja.
Med izvajanjem dekontaminacijskih meritev sevalcev beta v skladiščnem prostoru se je pojavil dvom, da ugotovljeni beta sevalec v skladišču ni C-14, temveč Sr-90. Opravljene so bile laboratorijske in radioakemijske analize vzorcev tal, ki so potrdile prisotnost Sr-90, medtem ko prisotnost C-14 ni bila niti potrjena niti ovržena. To je možno le z nadaljnjimi laboratorijskimi raziskavami. Ugotovitev nima praktičnih posledic, saj prisotnost Sr-90 ni vplivala niti na potek sanacije in niti ne spreminja pogojev nadaljnjega skladiščenja teh odpadkov.
Pri dekontaminaciji je nastalo še 13 sodov oziroma približno 3m3 radioaktivnih odpadkov (beton, krpe,..). Vsi so bili prepeljani v skladišče v Brinju.
Radiološki nadzor
Meritve v okolju, izvedene pred odprtjem skladišča ter med in po sanacijskih delih, so pokazale, da sanacija ni imela negativnega vpliva na okolje oziroma prebivalstvo. Ocena osebnih doz zaposlenih pa je pokazala, da so bile te pri vseh minimalne. Največja osebna doza ni presegla 20 mikro Sv, kar je primerljivo s 3 ure trajajočim poletom z letalom na višini 10 km.
Končno dejanje
Na podlagi končnega pregleda objekta po dekontaminaciji in poročila o dekontaminaciji in rezultatih izvedenih meritev je Uprava RS za jedrsko varnost 16.6.2000 izdala odločbo, s katero potrjuje, da je objekt radiološko neoporečen in s tem lahko predan v neomejeno uporabo.
Projekt dokončne sanacije zasilnega skladišča radioaktivnih odpadkov v Zavratcu je bil s tem uspešno zaključen. Uradno so se sanacijska dela v okviru zaključne faze sanacije začela 8.11.1999, dekontaminacija objekta je bila končana 31.3.2000, 3.4.2000 pa je bila z objekta demontirana in odstranjena vsa oprema. S tem je bil projekt praktično zaključen. Trajal je kar 190 človek-dni oziroma 1520 delovnih ur.
25. junija 2000 je bila v okviru krajevne proslave Zavratca kopija odločbe URSJV, s katero potrjuje, da je objekt radiološko čist, simbolicno predana predstavnikom KS Zavratec, objekt sam pa je bil predan v splošno rabo.
In stroški?
Stroški izvedbe sanacijskih del za I. fazo sanacije, ki je bila izvedena leta 1996, II. fazo sanacije, izvedeno leta 1999, in dekontaminacijo skladiščnega prostora v letu 2000, so prikazani v tabeli. V te stroške niso zajeti stroški dela Agencije RAO niti stroški začetne analize o možnih načinih sanacije.
Kaj pa javnost?
Javnost je projekt sanacije Zavratca ves čas budno spremljala. Dejstvo, da so bili odpadki leta 1961 prepeljani v Zavratec naskrivaj in številne govorice o nevarnosti in nezdravem vplivu skladišča, ki so se porodile zaradi tega, je prispevalo k medijski razvpitosti tega skladišča, med lokalnimi prebivalci pa vzbujalo dodatno nezaupanje.
To je bilo še posebej izrazito leta 1996, ko smo začeli s prvo fazo sanacije. Agencija ARAO se je zato odločila za kar najbolj odprt način komuniciranja. Že pred začetkom sanacijskih del smo zato vzpostavili stike s predstavniki krajevne skupnosti Zavratec in občine Idrija. Med prebivalce smo razdelili prospekte z informacijami o radioaktivnosti, radioaktivnih odpadkih in ravnanju z njimi. Pripravili smo tudi posebno številko Raopisa, časopisa Agencije RAO, ki je bila v celoti posvečena sanaciji. Zavratčanom in Idrijčanom smo projekt predstavili tudi na javni predstavitvi. Hkrati so pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor potekala tudi dogovarjanja o finančnem nadomestilu lokalni skupnosti za dolgoletno skladiščenje radioaktivnih odpadkov. S pomočjo sofinanciranja je tako Zavratec dobil vodovod, ki je bil prav pred kratkim tudi uradno odprt.
Na dan odpiranja skladišča leta 1996 smo v Zavratcu sklicali tiskovno konferenco. Po tiskovni konferenci so bili novinarji povabljeni tudi na ogled skladišča, ki je bilo ravna tedaj odprto prvič po 35 letih. Novinarjem in drugim obiskovalcem je bil ves čas sanacijskih del omogočen vstop v kontrolirano območje in neposreden ogled dela. Tak pristop je bil pri novinarjih in obiskovalcih dobro sprejet, kar je prispevalo tudi k objektivnost poročanja o prvi fazi sanacije leta 1996.
Z vidika komuniciranja je bila druga faza sanacije, ki se je začela 1999. leta, neprimerno zahtevnejša. Zaradi nasprotujočih si interesov lokalne skupnosti Zavratec, ki je želela, da se sanacija in prevoz odpadkov v Brinje izvede čimprej, ter občine Dol, ki je prevozu odpadkov iz Zavratca v Brinje nasprotovala, smo se odločili, da bomo dali med sanacijo večji poudarek neposredni komunikaciji s tema dvema skupnostima kot pa komuniciranju preko medijev.
S predstavniki Zavratca smo od leta 1996 vzdrževali redne stike. Dobri odnosi, ki smo jih kljub triletni prekinitvi del uspeli ohraniti, so nam olajšali priprave na izvedbo zaključne faze. Preko svojih predstavnikov so bili prebivalci namreč dobro seznanjeni s potekom dogodkov in načrti za dokoncno sanacijo.
Komuniciranje z občino Dol pa je, zaradi njihovega nestrinjanja s sanacijo, predstavljalo mnogo zahtevnejšo nalogo. Da bi nesoglasja odpravili, smo se večkrat sestali z njihovimi predstavniki. V razgovorih je sodelovalo tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Organizirali smo tudi ogled skladišča v Zavratcu, kjer so se prepričali, da sanacija poteka na strokovnem nivoju, ter jim omogočili ogled Republiškega skladišča v Brinju. Ves čas sanacije smo predstavnike tudi obveščali o poteku del. Kljub vsemu je občina Dol ob prvem prevozu radioaktivnih odpadkov iz Zavratca v Brinje na Agencijo RAO naslovila oster protest. Intenzivno komuniciranje je sicer preprečilo nadaljnje stopnjevanje nasprotij, vseeno pa so se v nekaterih medijih na račun Agencije RAO pojavile ostre kritike.
Zanimanje medijev pa je bilo med zaključno fazo sanacije na splošno manjše kot v letu 1996. Kljub temu velja opozoriti, da je bil to največji sanacijski projekt v Sloveniji doslej. Pridobili smo dragocene izkušnje, kako postopati v podobnih primerih, preverili smo naše strokovno znanje, organizacijske sposobnosti in sodelovanje različno specializiranih ekip. Tudi zaradi tega projekta je Slovenija bolje pripravljena na ukrepanje ob nezgodah z radiološkimi posledicami.
Zgodba o Zavratcu se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, junija 1961. Takrat so radioaktivni izotop radija še vedno uporabljali za zdravljenje raka. Na Onkološkem inštitutu se je po nesreči razbila ampula z radijevim sulfatom in preden je bolnišnicno osebje ugotovilo, kaj se dogaja, so z radioaktivno vsebino ampule že onesnažili več prostorov.
Oprema in sobe, ki so bile kontaminirane, so bile očiščene v naglici, zato je bila večina instrumentov, pohištva, knjig in talnih oblog opredeljenih kot radioaktiven odpadek. Po dekontaminaciji je bilo okoli 30 m3 radioaktivnega materiala v tajnosti prepeljano v prazno vojaško kasarno v zahodnem delu Slovenije blizu vasi Zavratec.
Skladišče je stara vojaška kasarna, zgrajena v času, ko je bil ta del Slovenije še pod italijansko upravo. Zgradba je urezana v hrib, na nekaterih mestih prekrita z zemljo in močno prerasla z rastlinjem. V času nezgode je bila v pristojnosti Jugoslovanske ljudske armade. Radioaktiven material z Onkološkega inštituta so shranili v eni od sob omenjene kasarne. Ne javnost ne lokalna skupnost o tem nista bili obveščeni. Nekaj mesecev kasneje je bil vhod v ta prostor iz varnostnih razlogov zazidan.
Informacije o uskladiščenih radioaktivnih odpadkih so le počasi curljale v javnost, krajani pa so vse bolj vztrajno in vse glasneje zahtevali, da se skladišče sanira, odpadki pa odstranijo. 1977. leta je Zdravstveni inšpektorat RS začel izvajati vsakoletne radiološke meritve radioaktivnosti v okolici zgradbe. Rezultati meritev nikoli niso pokazali povečane stopnje radioaktivnosti, protesti lokalne skupnosti pa so se kljub temu nadaljevali.
Skladišče je ostalo nedotaknjeno do leta 1988, ko je bila njegova notranjost prvič pregledana. Skozi odprtino v zunanjem zidu skladišča so bile izvedene meritve in posnetih nekaj fotografij odpadkov. Po skoraj tridesetih letih neprimernega skladiščenja so bili ti v precej slabem stanju.
1993 je slovenska vlada podprla predlog lokalne skupnosti o sanaciji tega začasnega skladišča, za izvedbo pa zadolžila Agencijo RAO. Tako je bila leta 1994 izdelana študija, v kateri so bile pretehtane različne možnosti sanacije. Možnosti so bile omejene, saj Slovenija nima odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, kamor bi te odpadke lahko trajno odložili, ampak le dve skladišči: skladišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v okviru jedrske elektrarne Krško in Republiško skladišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani. Odpadke bi po prepakiranju lahko prepeljali v eno od teh dveh skladišč ali pa bi ti ostali kar v skladišču v Zavratcu.
Na podlagi te študije je Agencija ARAO pripravila načrt sanacije, ki je predvideval izvedbo v dveh korakih: v prvi fazi naj bi najprej ugotovili stanje v skladišču in identificirali radioaktivne odpadke, saj je bila dokumentacija o uskladiščenih odpadkih nezadostna in nezanesljiva, in sprejeli odločitev, kam z odpadki, v drugem koraku pa izvedli končno sanacijo objekta.
1996: prva faza sanacije
Prva faza sanacije je bila izvedena leta 1996. V okviru te faze so bile predvidene meritve aktivnosti uskladiščenih odpadkov, ločitev radioaktivnih od neradioaktivnih in prepakiranje radioaktivnih odpadkov v nove sode. Za izvedbo te faze je bila izbrana skupina strokovnjakov ELME iz Instituta "J. Stefan", ki je opremljena z mobilno enoto z vso potrebno opremo in ima tudi dobre strokovne reference.
Priprave
Priprave so se začele poleti 1996. V skladu z načrtom so bile najprej izvedene meritve začetnega stanja v okolici objekta in v bližnjem zaselku. Merilni sistemi bi zaznali kakršnekoli spremembe v okolju v času sanacije.
V skladišču smo vzpostavili sistem prezračevanja, s čimer je bila znižana koncentracija radioaktivnega plina radona v prostoru, to pa je omogočilo varen vstop v skladišče. Prostori v objektu so bili pripravljeni za izvajanje meritev, prepakiranje odpadkov, začasno skladiščenje novih sodov z odpadki ter za osebje.
Vstop v skladišče
2. septembra 1996 je prvič po petintridesetih letih v skladiščni prostor spet vstopil človek. V skladišču so bile opravljene prve meritve, vzeti so bili vzorci površinske kontamininacije, ki so bili analizirani v mobilnem laboratoriju.
Posebna pozornost je bila posvečena radiološki zaščiti pred ionizirajočim sevanjem, vse postopke pa je nadzoroval Zdravstveni inšpektorat RS. Zaradi nepoznanih razmer v skladišču je bila stopnja zaščite visoka.
Prvi vtis ob vstopu ni bil razveseljiv. Zarjaveli sodi, različa oprema in drug material so bili raztreseni po prostoru, puščala je streha, zato so bili nekateri sodi polni deževnice.
Prepakiranje odpadkov
Sanacijska dela so potekala od 3. do 11. septembra. Vsi odpadki so bili premerjeni in shranjeni v nove sode. Vsak sod je bil najprej prepeljan v sosednji prostor, prah s površine soda je bil posesan, vsebina je bila pregledana, sod je bil označen s serijsko številko, vstavljen v posebno plastično vrečo in preseljen v sosednji prostor.
Potem, ko so bili odpadki iz sodov stehtani, je bila v merilni sobi izmerjena hitrost doze na površini in na razdalji dveh metrov, hkrati pa so bile izvedene tudi meritve z in-situ gama-spektrometrom visoke ločljivosti, s čimer smo določali, s katerim radioaktivnim izotopom so odpadki onesnaženi.
Večji kosi opreme so bili razrezani in shranjeni v sode. Prav tako so bili v sode shranjeni vsi odpadki, ki so ležali razsuti po skladišču. Prepakirani odpadki so bili začasno shranjeni v za to namenjenem prostoru v kasarni.
Ugotovitve?
Rezultati meritev so pokazali tudi nepričakovano kontaminacijo. Odpadki so bili poleg radija kontaminirani tudi s kobaltom, cezijem in, kot smo predvidevali takrat, z radioaktivnim ogljikom. Ravno zaradi ogljika, ki je čisti beta sevalec, pa predvideno ločevanje odpadkov na radioaktivne in neradioaktivne s tedaj uporabljenimi merskimi metodami ni bilo več izvedljivo. Vsi odpadki so bili le prepakirani in tisti, ki so imeli stopnjo aktivnosti pod dovoljeno mejo, so bili označeni kot potencialni komunalni odpadki.
V skladišču sta bili tudi dve posodi s tekočimi odpadki. Radiološke analize so pokazale, da so onesnaženi s Cs-137. Preostali tekoči odpadki so bili le rahlo kontaminirani z Ra-226, vendar so nadaljnje kemijske analize pokazale, da so bili kemijsko močno toksični in so zato potrebovali posebno ravnanje.
Po prepakiranju so bili vsi odpadki shranjeni v 97 sodov s skupno težo 12 ton in z volumnom približno 30m3.
Zaključek sanacijskih del leta 1996
Po izvedbi meritev in prepakiranju odpadkov je bil skladiščni prostor počiščen, tla pa prekrita z dvojno plastično prevleko. Vseh 97 sodov je bilo ponovno uskladiščenih, razpoka na strehi provizorično popravljena, skladiščni prostor pa nato ponovno zazidan.sanacija_zavratca_6s.jpg Z meritvami je bilo potrjeno, da celotna aktivnost radija ustreza aktivnosti razbite radijeve ampule. Ocenjena aktivnost ostalih radionuklidov je bila zelo nizka, saj skupna aktivnost vseh uskladiščenih odpadkov ni presegala 400 MBq.
Sanacijska dela niso imela negativnih učinkov na okolje ali na prebivalce bližnje vasi. Ocene prejete količine sevanja med prvo fazo sanacije so pokazale, da so bile zaradi dobrega načrtovanja in izvedbe količine sevanja, ki so jih prejeli izvajalci, minimalne. Največja količina sevanja na osebo v desetih dneh ni presegla 18 mikro Sv.
In potem...
4 sodi - odpadki, kontaminirani s Co-60 in z Ra-226,
7 sodov - odpadki, kontaminirani s Cs-137 in z Ra-226,
41 sodov - odpadki, kontaminirani z C-14 in Ra-226,
37 sodov - odpadki, kontaminirani z Ra-226,
2 soda - odpadki, kontaminirani s Cs-137, z C-14 in Ra-226,
6 sodov - odpadki, kontaminirani z Ra-226 in morda tudi z C-14,
steklenica in plastenka - odpadki, kontaminirani s Cs-137,
blagajna - kontaminirana z Ra-226.
Po izvedeni prvi fazi sanacije so bili strokovnjaki enotnega mnenja, da zaradi slabih pogojev skladiščni objekt pri Zavratcu ni primeren za daljše shranjevanje radioaktivnih odpadkov. Priporočili so čimprejšnjo preselitev odpadkov v Republiško skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani.
Kljub tej pobudi za čimprejšen prevoz odpadkov iz Zavratca v Republiško skladišče v Brinju pa so pretekla kar tri leta, preden so bili za to izpolnjeni nujni pogoji. Nestrinjanje z načrtovano preselitvijo odpadkov je večrat izrazila občina Dol, kjer leži republiško skladišče, glavno oviro pa je predstavljalo samo skladišče v Brinju, ki od konča leta 1997 zaradi neurejenih statusnih vprašanj ni sprejemalo novih odpadkov.
Spomladi 1999 je po vladni uredbi Agencija ARAO postala izvajalec javne gospodarske službe za zbiranje in skladiščenje radioaktivnih odpadkov iz medicine, industrije in raziskovalne dejavnosti, obenem pa tudi novi upravljalec Republiškega skladišča v Brinju. Ta sprememba je omogočila pripravo skladišča na nujen prevzem odpadkov. Sočasno je Agencija ARAO prejela tudi odločbo Uprave za jedrsko varnost RS, da izpelje projekt dokončne sanacije začasnega skladišča radioaktivnih odpadkov v Zavratcu do konca leta 1999.
1999: končna sanacija se začne
V septembru 1999 je bil pripravljen načrt končne sanacije vključno s terminskim načrtom za izvedbo vseh dejavnosti. Načrt je predvideval ločevanje radioaktivnih in neradioaktivnih odpadkov, utrditev tekočih odpadkov, dekontaminacijo skladišča in prevoz radioaktivnih odpadkov v Republiško skladišče v Brinju, neradioaktivnih pa na komunalno deponijo. Za vse te aktivnosti vključno z radiološko zaščito in meritvami sevanja v objektu in okolici ter protikorozijsko zaščito vseh sodov z radioaktivnimi odpadki so bila izdelana tudi podrobna navodila in postopki za izvedbo.
Po potrditvi in odobritvi načrta in vseh delovnih postopkov s strani pristojnega upravnega organa so se sanacijskega dela v Zavratcu začela v začetku novembra 1999. Pri izvedbi projektu sta sodelovali podjetji IBE d.d., Ljubljana, ki je bilo zadolženo za izpeljavo pripravljalnih del, prepakiranja in transporta odpadkov, dekontaminacije skladiščnega prostora in nekaterih drugih del, in Institut "Jožef Stefan" z mobilno enoto za izvajanje meritev in radiološkega nadzora pri ločevanju odpakov in dekontaminaciji skladišča.
Izvajanje sanacije so redno nadzorovali Uprava za jedrsko varnosti RS, Zdravstveni inšpektorat RS ter Zavod za varnost pri delu RS.
Pripravljalna dela
Najprej je bilo treba delovišče ustrezno pripraviti. V prvih treh dneh so tako potekala gradbena dela, s katerimi smo opremili delovišče z infrastrukturo, uredili smo dovozno pot, postavili vhodna vrata v objekt, uredili smo prostore, nakladalne in pomožne površine ter vzpostavili kontrolirano območje.
Ponovno smo namestili prezračevalno napravo v skladišče, na notranjih in zunanjih stenah pa namestili dozimetre za merjenje radiološkega vpliva sanacije na okolje.
Pripravi delovišča je sledilo strokovno usposabljanje delavcev za radiološko zaščito, na podlagi katerega so vsi delavci opravili izpit iz radiološke zaščite.
Vstop v skladišče
11. novembra 1999 smo prebili zid, s katerim je bil po pregledu odpadkov leta 1996 skladiščni prostor ponovno zazidan, in vstopili v skladišče. Skladišče je bilo suho, stanje je bilo urejeno. Bojazen, da se je v vmesnem času v skladišču nabrala voda, se je izkazala za odvečno. Kljub temu so bili zaradi kondenza sodi pod plastično prevleko močno zarjaveli, zato je bilo potrebno prvotni načrt o protikorozijski zaščiti sodov opustiti in vse radioaktivne odpadke ponovno prepakirati v nove sode.
Ločevanje odpadkov
Da bi lahko ustrezno ločili neradioaktivne odpadke od radioaktivnih, kot je bilo to predvideno že l. 1996, je bilo potrebno sode z odpadki in vsebino sodov podrobno premeriti. V ta namen je bila postavljena posebna sortirna miza, kamor smo stresli odpadke iz posameznega soda in z merilci ločili radioaktivne od neradioaktivnih. Radioaktivne smo prepakirali v nove sode, neradioaktivne pa zbirali v posebnih kontejnerjih. Po potrditvi Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, da se smejo odložiti kot komunalni odpadki, so bili odpeljani na komunalno deponijo.
Ločevanje odpadkov je bilo zaključeno sredi decembra 1999. Iz 97-ih sodov odpadkov, ki so bili v skladišču na začetku, je po sortiranju nastalo večina 320-litrskih, šestdeset 210-litrskih in trije 320-litrski sodi (približno 14 m3) radioaktivnih odpadkov ter 7 kontejnerjev (približno 20 m3) navadnih, komunalnih odpadkov.
Tekoči odpadkiTekoči radioaktivni odpadki v steklenici in plastenki so zahtevali posebno ravnanje, saj jih je bilo potrebno pred uskladiščenjem v Brinju utrditi. Za utrjevanje je bil uporabljen vermikulit.
Blagajna
Odprta je bila tudi blagajna za shranjevanje radioaktivnih virov, ki je ob prvem delu sanacije kljub pomoči posebnega strokovnjaka nismo uspeli odpreti. Tokrat je z nekaj vlomilske spretnosti podvig uspel. V blagajni smo našli le prazne, vendar kontaminirane svinčene kontejnerje. Blagajna je bila tudi površinsko kontaminirana, zato jo je bilo potrebno uvrstiti med radioaktivne odpadke.
Prevoz radioaktivnih odpadkov
Do konča leta 1999 so bili v treh prevozih vsi radioaktivni odpadki iz Zavratca prepeljani v Republiško skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju. Prvi prevoz odpadkov je bil izveden 1. decembra 1999 v poznih popoldanskih urah, drugi 15. 12.1999 dopoldan in tretji 29.12.1999. Med prvim prevozom je bilo prepeljanih 21 sodov s skupno težo 2700 kg, v drugem 24 sodov enake teže, v tretjem pa 18 sodov in blagajna s skupno maso 2840 kg.sanacija_zavratca_8s.jpg Vsi prevozi so kljub slabim vremenskim razmeram potekali brez zapletov, pri vsakem prevozu pa so bili ves čas med nalaganjem, prevozom in ponovnim uskladiščenjem sodov prisotni radiološka služba Agencije RAO, inšpekcija Uprave RS za jedrsko varnost in Zdravstveni inšpektorat RS, kot to zahtevajo zakonske določitve. Prvi in drugi prevoz sta imela tudi policijsko spremstvo.
Vsi prepeljani sodi in blagajna so sedaj uskladiščeni v Republiškem skladišču radioaktivnih odpadkov v Brinju v dveh prekatih, ki sta bila v ta namen pred tem izpraznjena.
Skladišče je bilo potrebno še očistiti
Za uspešen zaključek projekta sanacije skladišča radioaktivnih odpadkov v Zavratcu je bilo potrebno skladiščni prostor še očistiti in dekontaminirati, po dekontaminaciji pa objekt predati v neomejeno uporabo.
Šele po odvozu vseh odpadkov, ko je bil skladiščni prostor popolnoma izpraznjen, je bilo mogoče natančno izmeriti stopnjo kontaminiranosti. Meritve tal so pokazale več tako imenovanih "vročih točk", kjer je bila stopnja kontaminacije precej višja kot drugje, poleg kontaminacije tal pa smo odkrili tudi kontaminacijo sten in stropa, zaradi česar je bilo treba načrt dekontaminacije spremeniti, uvesti nove postopke in poiskati ustrezne podizvajalce. Projekt se je zaradi tega zavlekel.
Dekontaminacija
Z dekontaminacijo skladiščnega prostora smo začeli 18. 3. 2000. Dekontaminacijska dela je izvajala ekipa Kostaka iz Krškega ob pomoči posebnega strokovnjaka iz NE Krško. Kontaminirane plasti na stenah in stropu smo odstranili s kemijskimi in mehanskimi postopki, tla pa smo cistili s fizičnim odstranjevanjem plasti betona tako dolgo, dokler meritve niso pokazale, da je radioaktivnost tal na ravni naravnega ozadja.Med izvajanjem dekontaminacijskih meritev sevalcev beta v skladiščnem prostoru se je pojavil dvom, da ugotovljeni beta sevalec v skladišču ni C-14, temveč Sr-90. Opravljene so bile laboratorijske in radioakemijske analize vzorcev tal, ki so potrdile prisotnost Sr-90, medtem ko prisotnost C-14 ni bila niti potrjena niti ovržena. To je možno le z nadaljnjimi laboratorijskimi raziskavami. Ugotovitev nima praktičnih posledic, saj prisotnost Sr-90 ni vplivala niti na potek sanacije in niti ne spreminja pogojev nadaljnjega skladiščenja teh odpadkov.
Pri dekontaminaciji je nastalo še 13 sodov oziroma približno 3m3 radioaktivnih odpadkov (beton, krpe,..). Vsi so bili prepeljani v skladišče v Brinju.
Radiološki nadzor
Meritve v okolju, izvedene pred odprtjem skladišča ter med in po sanacijskih delih, so pokazale, da sanacija ni imela negativnega vpliva na okolje oziroma prebivalstvo. Ocena osebnih doz zaposlenih pa je pokazala, da so bile te pri vseh minimalne. Največja osebna doza ni presegla 20 mikro Sv, kar je primerljivo s 3 ure trajajočim poletom z letalom na višini 10 km.
Končno dejanje
Na podlagi končnega pregleda objekta po dekontaminaciji in poročila o dekontaminaciji in rezultatih izvedenih meritev je Uprava RS za jedrsko varnost 16.6.2000 izdala odločbo, s katero potrjuje, da je objekt radiološko neoporečen in s tem lahko predan v neomejeno uporabo.
Projekt dokončne sanacije zasilnega skladišča radioaktivnih odpadkov v Zavratcu je bil s tem uspešno zaključen. Uradno so se sanacijska dela v okviru zaključne faze sanacije začela 8.11.1999, dekontaminacija objekta je bila končana 31.3.2000, 3.4.2000 pa je bila z objekta demontirana in odstranjena vsa oprema. S tem je bil projekt praktično zaključen. Trajal je kar 190 človek-dni oziroma 1520 delovnih ur.
25. junija 2000 je bila v okviru krajevne proslave Zavratca kopija odločbe URSJV, s katero potrjuje, da je objekt radiološko čist, simbolicno predana predstavnikom KS Zavratec, objekt sam pa je bil predan v splošno rabo.
In stroški?
Stroški izvedbe sanacijskih del za I. fazo sanacije, ki je bila izvedena leta 1996, II. fazo sanacije, izvedeno leta 1999, in dekontaminacijo skladiščnega prostora v letu 2000, so prikazani v tabeli. V te stroške niso zajeti stroški dela Agencije RAO niti stroški začetne analize o možnih načinih sanacije.
Kaj pa javnost?
Javnost je projekt sanacije Zavratca ves čas budno spremljala. Dejstvo, da so bili odpadki leta 1961 prepeljani v Zavratec naskrivaj in številne govorice o nevarnosti in nezdravem vplivu skladišča, ki so se porodile zaradi tega, je prispevalo k medijski razvpitosti tega skladišča, med lokalnimi prebivalci pa vzbujalo dodatno nezaupanje.
To je bilo še posebej izrazito leta 1996, ko smo začeli s prvo fazo sanacije. Agencija ARAO se je zato odločila za kar najbolj odprt način komuniciranja. Že pred začetkom sanacijskih del smo zato vzpostavili stike s predstavniki krajevne skupnosti Zavratec in občine Idrija. Med prebivalce smo razdelili prospekte z informacijami o radioaktivnosti, radioaktivnih odpadkih in ravnanju z njimi. Pripravili smo tudi posebno številko Raopisa, časopisa Agencije RAO, ki je bila v celoti posvečena sanaciji. Zavratčanom in Idrijčanom smo projekt predstavili tudi na javni predstavitvi. Hkrati so pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor potekala tudi dogovarjanja o finančnem nadomestilu lokalni skupnosti za dolgoletno skladiščenje radioaktivnih odpadkov. S pomočjo sofinanciranja je tako Zavratec dobil vodovod, ki je bil prav pred kratkim tudi uradno odprt.
Na dan odpiranja skladišča leta 1996 smo v Zavratcu sklicali tiskovno konferenco. Po tiskovni konferenci so bili novinarji povabljeni tudi na ogled skladišča, ki je bilo ravna tedaj odprto prvič po 35 letih. Novinarjem in drugim obiskovalcem je bil ves čas sanacijskih del omogočen vstop v kontrolirano območje in neposreden ogled dela. Tak pristop je bil pri novinarjih in obiskovalcih dobro sprejet, kar je prispevalo tudi k objektivnost poročanja o prvi fazi sanacije leta 1996.
Z vidika komuniciranja je bila druga faza sanacije, ki se je začela 1999. leta, neprimerno zahtevnejša. Zaradi nasprotujočih si interesov lokalne skupnosti Zavratec, ki je želela, da se sanacija in prevoz odpadkov v Brinje izvede čimprej, ter občine Dol, ki je prevozu odpadkov iz Zavratca v Brinje nasprotovala, smo se odločili, da bomo dali med sanacijo večji poudarek neposredni komunikaciji s tema dvema skupnostima kot pa komuniciranju preko medijev.
S predstavniki Zavratca smo od leta 1996 vzdrževali redne stike. Dobri odnosi, ki smo jih kljub triletni prekinitvi del uspeli ohraniti, so nam olajšali priprave na izvedbo zaključne faze. Preko svojih predstavnikov so bili prebivalci namreč dobro seznanjeni s potekom dogodkov in načrti za dokoncno sanacijo.
Komuniciranje z občino Dol pa je, zaradi njihovega nestrinjanja s sanacijo, predstavljalo mnogo zahtevnejšo nalogo. Da bi nesoglasja odpravili, smo se večkrat sestali z njihovimi predstavniki. V razgovorih je sodelovalo tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Organizirali smo tudi ogled skladišča v Zavratcu, kjer so se prepričali, da sanacija poteka na strokovnem nivoju, ter jim omogočili ogled Republiškega skladišča v Brinju. Ves čas sanacije smo predstavnike tudi obveščali o poteku del. Kljub vsemu je občina Dol ob prvem prevozu radioaktivnih odpadkov iz Zavratca v Brinje na Agencijo RAO naslovila oster protest. Intenzivno komuniciranje je sicer preprečilo nadaljnje stopnjevanje nasprotij, vseeno pa so se v nekaterih medijih na račun Agencije RAO pojavile ostre kritike.
Zanimanje medijev pa je bilo med zaključno fazo sanacije na splošno manjše kot v letu 1996. Kljub temu velja opozoriti, da je bil to največji sanacijski projekt v Sloveniji doslej. Pridobili smo dragocene izkušnje, kako postopati v podobnih primerih, preverili smo naše strokovno znanje, organizacijske sposobnosti in sodelovanje različno specializiranih ekip. Tudi zaradi tega projekta je Slovenija bolje pripravljena na ukrepanje ob nezgodah z radiološkimi posledicami.
