Sevanje radioaktivnih snovi
Osnove radioaktivnosti
Radioaktivnost je naravni pojav. V našem okolju je prisotna povsod. Sevanje prihaja iz vesolja, iz zemlje, radioaktivna je lahko hrana, radioaktivni smo tudi mi sami. Sevanja, ki ga oddajajo radioaktivne snovi, z našimi čutili ne moremo zaznati. Prisotnost radioaktivnosti lahko ugotovimo samo s pomočjo instrumentov.
To je znak, s katerim označujemo radioaktivne snovi ali območje s povišanim sevanjem.
Radioaktivne snovi sevajo zaradi razpada nestabilnih atomskih jeder. Pri tem se jedro spremeni v jedro drugega kemičnega elementa ali spremeni svojo notranjo energijo.
Radioaktivne snovi lahko oddajajo več vrst sevanja:
Sevanje alfa ustavi že list papirja. Nevarno je, če nas obseva od znotraj, torej če sevalec alfa pride v naše telo.
Sevanje beta ustavi nekaj milimetrov debela plast snovi. Poškoduje lahko kožo in oči.
Sevanje gama je zelo prodorno in ga znatno oslabi šele nekaj centimetrov debela plast svinca. Poškoduje lahko tudi notranje organe.
Radioaktivnost s časom upada. Merilo za upadanje radioaktivnosti je razpolovni čas. To je čas, v katerem razpade polovica začetnega števila radioaktivnih jeder. Po prvem razpolovnem času ostane še polovica začetnih jeder, po drugem še četrtina, po tretjem še osmina, po sedmem še manj kot 1 % prvotnega števila jeder. Dolgoživa jedra imajo zelo dolg razpolovni čas (na primer ogljik 14 ima razpolovni čas 5730 let) Kratkoživa jedra razpadajo hitro (na primer radon ima razpolovni čas 3,8 dneva).
Aktivnost
Aktivnost izvora je enaka številu razpadov jeder v tem izvoru v eni sekundi. Je sorazmerna jakosti sevanja in je zato temeljni pokazatelj radioaktivnosti tega izvora. Osnovna enota aktivnosti je becquerel (Bq), ki pomeni razpad enega jedra na sekundo. Stara enota za aktivnost je curie (Ci). 1 Ci je 3,7e10 Bq. Ionizacija Pri prehodu skozi snov lahko sevanje alfa, beta ali gama izbije elektrone iz posameznih atomov. Ta pojav imenujemo ionizacija, sevanje radioaktivnih snovi pa zaradi tega uvrščamo med ionizirajoča sevanja. Biološki učinki sevanja Ionizirajoče sevanje poškoduje celice. Odvisno od vrste in števila poškodb lahko pride do okvare prizadetega tkiva, organa ali celotnega organizma.
Učinki se lahko poznajo šele na potomcih. Biološki učinki so odvisni od vrste sevanja, prejete doze, časovnega intervala, v katerem dozo prejmemo, razporeditve doze po telesu in občutljivosti organizma.
Obsevanost-posledice
Velika doza na celo telo - smrt v nekaj dneh ali tednih. Velika doza v kratkem času na enem mestu - pordečitev kože, lokalne spremembe tkiva, uničenje tkiva tumorja. Doza v dolgem obdobju - brez vidnih učinkov, možen poznejši nastanek raka ali dedne spremembe.
Doza sevanja
Doza sevanja je merilo obsevanosti človeka in okolja. Merimo jo v sievertih (Sv). Velikokrat raje uporabljamo tisočkrat manjšo enoto milisievert (mSv). Škodljivi učinki sevanja so približno sorazmerni prejeti dozi. Tega pa ne moremo z gotovostjo trditi za zelo majhne doze, kakršnim smo izpostavljeni vsak dan. Možno je, da sploh niso škodljive.
Omejitve doz
Najvišje doze, ki jih lahko prejme posameznik, so zakonsko omejene. Omejitve morajo biti spoštovane ne glede na stroške. Zakonsko omejena letna doza za delavce v jedrski elektrarni je 20 mSv. V kratkem času po celem telesu prejeta doza 3000 mSv povzroči smrt.
Optimizacija
Vse prejete doze naj bodo čim nižje. Zmanjšujemo jih daleč pod zakonske omejitve (ALARA princip).
Doza, ki jo prejme vsak od nas
Letni prispevek naravnega okolja je 2,4 mSv. Največji delež sevanja iz naravnega okolja prispeva plin radon. Letni prispevek umetnih virov (medicina, industrija) je 0,4-1,5 mSv. Letni prispevek iz NE Krško je 0,01 mSv. Celotni prispevek Černobilske nesreče od leta 1986 je 0,72 mSv, celotni prispevek dosedanjih jedrskih poskusov v svetu pa je 7,2 mSv. Uporaba radioaktivnih snovi Radioaktivne snovi koristno izrabljamo marsikje: za proizvodnjo elektrike, za zdravljenje, za preiskave v medicini, za sterilizacijo hrane, v raziskavah, v industriji. Uporaba je upravičena, če so koristi večje od tveganja zaradi sevanja.
Radioaktivnost je naravni pojav. V našem okolju je prisotna povsod. Sevanje prihaja iz vesolja, iz zemlje, radioaktivna je lahko hrana, radioaktivni smo tudi mi sami. Sevanja, ki ga oddajajo radioaktivne snovi, z našimi čutili ne moremo zaznati. Prisotnost radioaktivnosti lahko ugotovimo samo s pomočjo instrumentov.
To je znak, s katerim označujemo radioaktivne snovi ali območje s povišanim sevanjem.
Radioaktivne snovi sevajo zaradi razpada nestabilnih atomskih jeder. Pri tem se jedro spremeni v jedro drugega kemičnega elementa ali spremeni svojo notranjo energijo.
Radioaktivne snovi lahko oddajajo več vrst sevanja:
Sevanje alfa ustavi že list papirja. Nevarno je, če nas obseva od znotraj, torej če sevalec alfa pride v naše telo.
Sevanje beta ustavi nekaj milimetrov debela plast snovi. Poškoduje lahko kožo in oči.
Sevanje gama je zelo prodorno in ga znatno oslabi šele nekaj centimetrov debela plast svinca. Poškoduje lahko tudi notranje organe.
Radioaktivnost s časom upada. Merilo za upadanje radioaktivnosti je razpolovni čas. To je čas, v katerem razpade polovica začetnega števila radioaktivnih jeder. Po prvem razpolovnem času ostane še polovica začetnih jeder, po drugem še četrtina, po tretjem še osmina, po sedmem še manj kot 1 % prvotnega števila jeder. Dolgoživa jedra imajo zelo dolg razpolovni čas (na primer ogljik 14 ima razpolovni čas 5730 let) Kratkoživa jedra razpadajo hitro (na primer radon ima razpolovni čas 3,8 dneva).
Aktivnost
Aktivnost izvora je enaka številu razpadov jeder v tem izvoru v eni sekundi. Je sorazmerna jakosti sevanja in je zato temeljni pokazatelj radioaktivnosti tega izvora. Osnovna enota aktivnosti je becquerel (Bq), ki pomeni razpad enega jedra na sekundo. Stara enota za aktivnost je curie (Ci). 1 Ci je 3,7e10 Bq. Ionizacija Pri prehodu skozi snov lahko sevanje alfa, beta ali gama izbije elektrone iz posameznih atomov. Ta pojav imenujemo ionizacija, sevanje radioaktivnih snovi pa zaradi tega uvrščamo med ionizirajoča sevanja. Biološki učinki sevanja Ionizirajoče sevanje poškoduje celice. Odvisno od vrste in števila poškodb lahko pride do okvare prizadetega tkiva, organa ali celotnega organizma.
Učinki se lahko poznajo šele na potomcih. Biološki učinki so odvisni od vrste sevanja, prejete doze, časovnega intervala, v katerem dozo prejmemo, razporeditve doze po telesu in občutljivosti organizma.
Obsevanost-posledice
Velika doza na celo telo - smrt v nekaj dneh ali tednih. Velika doza v kratkem času na enem mestu - pordečitev kože, lokalne spremembe tkiva, uničenje tkiva tumorja. Doza v dolgem obdobju - brez vidnih učinkov, možen poznejši nastanek raka ali dedne spremembe.
Doza sevanja
Doza sevanja je merilo obsevanosti človeka in okolja. Merimo jo v sievertih (Sv). Velikokrat raje uporabljamo tisočkrat manjšo enoto milisievert (mSv). Škodljivi učinki sevanja so približno sorazmerni prejeti dozi. Tega pa ne moremo z gotovostjo trditi za zelo majhne doze, kakršnim smo izpostavljeni vsak dan. Možno je, da sploh niso škodljive.
Omejitve doz
Najvišje doze, ki jih lahko prejme posameznik, so zakonsko omejene. Omejitve morajo biti spoštovane ne glede na stroške. Zakonsko omejena letna doza za delavce v jedrski elektrarni je 20 mSv. V kratkem času po celem telesu prejeta doza 3000 mSv povzroči smrt.
Optimizacija
Vse prejete doze naj bodo čim nižje. Zmanjšujemo jih daleč pod zakonske omejitve (ALARA princip).
Doza, ki jo prejme vsak od nas
Letni prispevek naravnega okolja je 2,4 mSv. Največji delež sevanja iz naravnega okolja prispeva plin radon. Letni prispevek umetnih virov (medicina, industrija) je 0,4-1,5 mSv. Letni prispevek iz NE Krško je 0,01 mSv. Celotni prispevek Černobilske nesreče od leta 1986 je 0,72 mSv, celotni prispevek dosedanjih jedrskih poskusov v svetu pa je 7,2 mSv. Uporaba radioaktivnih snovi Radioaktivne snovi koristno izrabljamo marsikje: za proizvodnjo elektrike, za zdravljenje, za preiskave v medicini, za sterilizacijo hrane, v raziskavah, v industriji. Uporaba je upravičena, če so koristi večje od tveganja zaradi sevanja.
